pesmi 2016

  • Ene par tradicionalnih rezijskih

Kam je šla lepa Rezija,
kot so jo poznale moje oči,
v tisti čisti jasnini
mojega pradavnega rodu.
Razgledati se, ozreti
po dolini vsenaokrog,
ne zdi se več dobro, podobno ničemur.
Ko bi mogle gore govorit,
ko bi mogli doline in hribi kaj reči,
bi še mrtvim se zbudil spomin
na lepo, veselo Rezijo.
Ravnice in travniki pa polja posejana.
Vse je zdaj zapuščeno, vse!
Še govorica se izkrivlja, usiha.
Samotne solze po licih polze.
Da bi ne tožil, trpel, da ne bi odšel…
Ostajajo mi le gosli in ples, stare podobe
in čar zapisanih besed.
Silvana Paletti

 

Dostopnost